Zaznava in prepoznava

Kaj je zaznava in prepoznava?

Zaznava in prepoznava spadata v osnovno kognitivno področje, ki nam pomaga prepoznati delovanje predmetov in načrtovati vsakdanje dejavnosti. Omenjeno kognitivno področje vključuje sposobnost obdelave vhodnih vidnih dražljajev, s katerimi razumemo prostorske odnose med predmeti in si predstavljamo podobe in opise (Michelon 2006).

Z zaznavo in prepoznavo možgani prepoznajo prej naučene informacije, kot so predmeti, osebe ali kraji, ki jih dobijo iz naših čutov. Za vsako vrsto občutkov obstajajo različne vrste zaznave in prepoznave:

Vidna zaznava in prepoznava: sposobnost prepoznavanja različnih dražljajev s pogledom (predmeti, obrazi, barve, oblike) in določitev njihovega pomena.

Slušna zaznava in prepoznava: sposobnost prepoznavanja različnih dražljajev (zvokov) s sluhom.

Taktilna zaznava in prepoznava: sposobnost prepoznavanja ali določanja različnih dražljajev (teksture, predmetov ali temperature) z dotikom.

Olfaktorna zaznava in prepoznava: sposobnost prepoznavanja različnih dražljajev (vonjave) z vohom.

Okušalna zaznava in prepoznava: sposobnost prepoznavanja različnih dražljajev (okusi) po okusu (Neuronup, 2012-2017).

Psihologi običajno razlikujejo med občutkom/občutljivostjo in zaznavo. Občutki so še nepojasnjeni čutni vtisi, ki nastanejo z zaznavanjem zunanjih dražljajev, medtem ko je zaznava niz procesov, s katerimi osmislimo te občutke (Introduction to perception, 2009).

Občutki nastanejo, ko v okolici zaznamo dražljaje z našimi čutili (voh, vid, dotik, sluh, okus) (Introduction to perception, 2009). Senzorične vhodni podatki iz oči, ušes, nosa itd. se spremenijo v zaznavo predmetov (izkustva izgleda, zvoka, vonja, okusa ali dotika) (McLeod, 2008). Zaznava je torej organizacija, identifikacija in interpretacija senzoričnih informacij/čutnih podatkov, ki nam omogočajo, da si predstavljamo in razumemo okolico. Zaznava ni pasivno sprejemanje vhodnih čutnih podatkov, ampak je oblikovana z učenjem, s spominom, s pričakovanjem in pozornostjo.

Procesiranje podatkov lahko poteka od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor. Pristop od zgoraj navzdol vključuje znanja ali pričakovanja posameznika, ki zbira podatke. Pri pristopu od spodaj navzgor poteka zbiranje podatkov toliko časa, da nastane večja slika (Introduction to perception, 2009).

Vizualno procesiranje je sestavljeno iz različnih stopenj (Marr, 1982): zgodnja, vmesna in pozna vidnost. V zgodnjih stopnjah se pojavijo procesi, kot so izločitev slike iz ozadja, zaznava robov in opažanje glavnih lastnosti (npr. barva, usmerjenost, elementi gibanja). Te informacije vstopijo v vmesno stopnjo, kjer se združijo v začasno predstavo predmeta.  V pozni stopnji je začasna predstava predmeta skladna s prejšnjimi oblikami predmeta, ki so shranjene v dolgoročnem vidnem spominu, s  čimer pride do identifikacije in prepoznavnosti vidnega predmeta. Medtem ko so zgodnji vizualni procesi pretežno avtomatski in neodvisni od kognitivnih dejavnikov, so pozne vizualne stopnje pod večjim vplivom našega znanja (o tem vprašanju, glej Raftopoulos). Primera kognitivnega vpliva na zaznani svet, ki oblikujeta pozno vidnost, sta vizualno iskanje in  pozornost (Treisman, 1993).

Proces zaznave in prepoznave lahko razdelimo na različne stopnje. Najprej nastopi obdelava osnovnih lastnosti predmeta, kot so barva, globina, oblika ali tekstura (Humphreys, Price in Riddoch, 1999; Kolb in Whishaw, 2003). Nato so te lastnosti razvrščene ali združene na podlagi podobnosti (Humphreys, Price in Riddoch, 1999), za kar je treba usmeriti in preusmeriti pozornost med različnimi vidiki predmeta (Kolb v Whishaw, 2003). Za tem se mora predstava senzoričnih vhodnih podatkov ujemati z opisi v našem spominu (Humphreys, Price in Riddoch, 1999). Na koncu se te lastnosti uporabijo za predstave, ki imajo pomen in prepoznavnost (Humphreys, Price in Riddoch, 1999).

Prepoznava predmeta je torej sposobnost, da zaznamo fizične lastnosti predmeta (oblika, barva, tekstura), ki jih nato uporabimo za določitev pomena predmeta (prepoznati predmet kot mizo). Prav tako moramo razumeti uporabo predmeta, njegov odnos do drugih predmetov in prejšnje izkušnje s predmetom (Enns, 2004). Oblike prepoznave vključujejo pripoznanje, uvrstitev in izločitev. Osnova za vse te oblike je kodiranje prostorskih informacij, ki izhajajo iz zaznavnih izkušenj (Christou v Bülthoff, 2000 v Wallis in Bülthoff, 1999). Hipokampus ima pomembno vlogo pri prepoznavi predmeta in spominskih funkcijah, torej je zelo pomemben za urejanje spominov o predmetu v prostoru (Kolb in Whishaw, 2003).

Zakaj sta zaznava in prepoznava pomembni na funkcionalni ravni?

Zaznava in prepoznava nam omogočata, da si osmislimo svet in se v prostoru orientiramo. Omogočata nam navigacijo v svetu. Na osnovi zaznave in prepoznave se odločamo, pripravimo na dejanja in izognemo nevarnostim (Introduction to perception, 2009). Na primer, če poznamo barvo ali obliko predmeta, lahko na nekem mestu hitro prepoznamo določen predmet (Wolfe in Horowitz, 2004). Pomembno je biti neodvisen. Ko zaključimo določeno opravilo, smo samozavestni. Posamezniki lahko zaradi zaznave in prepoznave opravljajo najljubše naloge in oblikujejo dnevno rutino, ki uravnava njihove potrebe, zanimanja in želje. Zaznava in prepoznava sta življenjskega pomena. Dajeta nam občutek zadovoljstva in nam omogočata, da razvijemo svoje zmožnosti. Tako postanemo dejavnejši v družbi. Če ponazorimo: življenje je težko, če ne zmorete prepoznati svojih bližnjih, če ne prepoznate svoje najljubše pesmi, če ne prepoznate določenega dela svojega telesa ali če ne veste, za kaj se uporablja jedilni pribor (Neuronup, 2012-2017).

Omenjeni kognitivni področji sta obenem pomembni v komunikaciji in družbenih odnosih, saj nam kažeta, da imajo smisel tudi ljudje okoli nas. Vsi smo strokovnjaki za zaznavanje in prepoznavanje obrazov, kar je pretežno posledica naših sposobnosti, da zaznavamo obraz kot celoto, in ne kot posamezne dele, ki med seboj niso povezani.

Spremembe pogleda na osebe z Alzheimerjevo boleznijo

Zaznavo in prepoznavo nadzira desna polovica možganov. Kognitivna motnja, ki jo najdemo pri osebah z demenco, povzroči manjšo učinkovitost vidne zaznave in prepoznave. Osebe z Alzheimerjevo boleznijo imajo težave z globinskim zaznavanjem, motnjami vida in z zamegljenim vidom. Zmanjšana je zmožnost razlikovanja barvnih odtenkov. Večinoma osebe z demenco moti, če jim pokažemo barve s preveč kontrasta.

Osebe z Alzheimerjevo boleznijo imajo lahko težave pri prepoznavi predmetov zaradi slabšanja semantičnega spomina, ki ga uporabljamo za informacije o imenih in za razvrščanje predmetov (Laatu, Jaykka, Portin in Rinne, 2003).

Agnozija je nezmožnost obdelave senzoričnih informacij. Pogosto pride do izgube sposobnosti prepoznavanja predmetov, oseb, zvokov, oblik ali vonjev, medtem ko določeno čutilo ni okvarjeno. Najpogostejši pri Alzheimerjevi bolezni sta vidna agnozija in prosopagnozija.

Vizualna agnozija je nezmožnost kombiniranja posameznih vizualnih vtisov v popolne vzorce, kar vodi do nesposobnosti prepoznavanja predmetov in posledično nesposobnosti za risanje ali kopiranje (Kolb in Whishaw, 2003).

Prosopagnozija (nezmožnost prepoznavanja obrazov) se pojavlja predvsem v zgodnjih stopnjah bolezni. Zdi se, da ni problem le v prepoznavanju obrazov, temveč da so moteni procesi na ravni vizualnega zaznavanja obraza. Posamezne dele obraza, kot so oči, nos ali usta, oseba z demenco ne zazna kot celote in jih tako ne prepozna kot obraza. To močno ovira komunikacijo osebe z demenco in njeno ravnanje v družbenih okoliščinah.

Ker zaznava in prepoznava igrata ključno vlogo pri naši orientaciji in navigaciji, je za osebe z Alzheimerjevo boleznijo običajno, da tavajo in se izgubijo. Biti “izgubljen” je največkrat posledica tega, da smo v neznanem okolju, ki je videti neznano in kjer ne vemo, kako priti nazaj na pravo pot (Christou v Bülthoff, 2000). Vidno-prostorska funkcija je v primerjav z osebami z Alzheimerjevo boleznijo še bolj okvarjena pri posameznikih, ki imajo demenco z Lewyjevimi telesci (Calderon et al., 2001).

Resne igre, prilagojene za osebe z demenco

Literatura

  • Christou, C. in Bülthoff, H.H. (2000). Perception, representation and recognition: A holistic view of recognition. Spatial vision, 13 (2,3), str. 265-275.
  • Enns, J. T. (2004). The Thinking Eye, The Seeing Brain: Explorations in Visual Cognition. New York: W. W. Norton & Company.
  • Gnosis (2012-2017). Acquired from https://www.neuronup.com/en/areas/functions/gnosis
  • Humphreys, G., Price, C., & Riddoch, J. (1999). From objects to names: A cognitive neuroscience approach. Psychological Research , 62, 118-130.
  • Kolb, B. in Whishaw, I.Q. (2003). Fundamentals of human neuropsychology. New York: Worth Publishers.
  • Laatu S., Jaykka H., Portin R., Rinne J. (2003). Visual object recognition in early Alzheimer’s disease: deficits in semantic processing. Acta Neurologica Scandinavica, 108, 82–89.
  • McLeod, S. (2008). Visual Perception Theory. Acquired from https://www.simplypsychology.org/perception-theories.html
  • Michelon, P. (2006). What are Cognitive Abilities and Skills, and How to Boost them? Acquired from https://sharpbrains.com/blog/2006/12/18/what-are-cognitive-abilities/
  • Introduction to perception (2009). Acquired from http://cognitivepsychology.wikidot.com/cognition:perception
  • Why people with Alzheimer’s stop recognizing the faces of loved ones? (2016) Acquired from http://neurosciencenews.com/alzheimers-facial-perception-memory-4012/