Zakaj je navigacija tako pomembna?

Prostorsko orientacijo povezujemo s procesom ugotavljanja in ohranjanja odločanja, kako najlažje in najhitreje priti od ene točke do druge. Omenjena sposobnost se nanaša na številne kognitivne in zaznavne procese; slednje se pri posameznikih zelo razlikujejo, odvisno od njihovega poznavanja okollice ali novega okolja.

Ljudje se pri navigaciji in orientaciji sklicujemo na dva različna referenčna okvira koordinacijskih sistemov: egocentričnega in alocentričnega.

Egocentrični referenčni okvir zajema šifriranje prostorskih informacij, ki jih je posameznik pridobil skozi učenje. Za prostorsko orientacijo v okolju, posameznik zbira različne informacije in dražljaje iz okolja, ki mu omogočajo prepoznati in določiti lokacijo točke v prostoru, kjer se nahaja, razumeti, kje se nahaja v povezavi z drugimi predmeti (razdalje med posameznikom in predmeti) in njihovo gibanje po prostoru. Egocentrični referenčni okvir povezujemo z asociacijami “naučeni dražljaj-reakcija na dražljaj” med določeno pokrajino in telesnim gibom, s katerim se odzivamo na to pokrajino (npr. zavijte levo pri bazenu in nato desno k dnevnemu centru). Ta proces uporabljamo pri učenju poznanih vsakodnevnih poti, kar vodi v proceduralno učenje. To pomeni, da bodo posamezniki pri poznanih poteh po vsej verjetnosti uporabili avtomatično naučene reakcije, medtem ko se bodo srečali z določenimi poznanimi potmi.

Nasprotno je alocentrični referenčni okvir osnovan na prostorskih informacijah, ki niso rezultat posameznikovega poznavanja okolice. To so t.i. (“kognitivni zemljevidi”), ki so uskladiščeni v dolgoročnem spominu in osebi omogočajo fleksibilnost pri premikanju po prostoru (kar je v nasprotju s proceduralnim učenjem). Pri uporabi omenjenega referenčnga okvira, je posmeznik zmožen fleksibilno izbrati, kako ukrepati v določeni situaciji glede na njegove cilje in notranja stanja. Če to ponazorimo s primerom: Če smo lačni, vemo, kako bomo prišli do najbližje restavracije, ne da bi poznali okolico; enako velja v primeru, ko iščemo najbližje stranišče. Ti “kognitivni zemljevidi” vsebujejo informacije o prostorskih razmerjih med različnimi lokacijami, mesti in pokrajinami sveta, za katere ni nujno, da jih poznamo. To pa je v nasprotju z egocentričnim referenčnim okvirjem, kjer so v ospredju le tiste prostorske informacije, ki jih je posameznik pridobil skozi proces učenja.

Omenjeni “kognitivni zemljevidi” zagotavljajo predstavo okolice, ki se s premikanjem osebe po prostoru ne spreminja. Alocentrični referenčni okvir torej posamezniku omogoča, da načrtuje krajšo pot, se lažje orientira med nepoznanimi lokacijami, katere so odvisne od medsebonjih razdalj in vmesnih samostojnih objektov, ki nas spominjajo na neko lokacijo.

Obe, tako egocentrična in alocentrična strategija soobstajata v času, ko se posameznik giblje po prostoru. Posamezniki, ki so dobri pri orientaciji, lažje preklapljajo med obema referenčnima okvira, odvisno od najboljšega pristopa v določeni sitaciji, v katero so vpeti. Biti sposoben se orientirati in gibati v prostoru, tako v poznanih kot nepoznanih okoljih, je temeljna potreba vsakdanjega življenja. Posamezniki, ki imajo težave z navigacijo in orientacijo po prostoru, običajno potrebujejo dodatno podporo in pomoč (primer teh so navigacijske in druge tehnične naprave in pripomočki), vendar ima ta lahko škodljiv vpliv na posameznikovo samostojnost in na njegov občutek lastne vrednosti.

Kako se vpliv demence kaže pri posameznikovih zmožnostih navigacije in orientacije?

Raziskave so pokazale, da se med procesom staranja pričnejo strukturne spremembe določenih področij v možganih, ki imajo lahko negativen vpliv na posameznikove zmožnosti navigacije in orientacije. To vključuje krčenje frontalnih struktur v možganih in cel možganski striatum (običajno se največji vpliv kaže pri egocentrični strategiji) kot tudi zmanjšanje prostornine hipokampusa (povezan z alocentrično strategijo in splošnim prostorskim učenjem). Med osebami z blago kognitivno motnjo in osebami z demenco se spremembe v navigaciji in orientaciji pojavijo na račun izrazitih lezij v možganih. Npr. prostorska orientacija (lociranje posameznih področij, pokrajin in krajev) je običajno eden izmed prvih težav pri osebah z Alzheimerjevo boleznijo in eden izmed prvih prepoznavnih znakov demence.

Osebe z Alzheimerjevo boleznijo imajo specifične probleme pri učenju v nepoznanem okolju (največkrat rezultat nevrodegenracije hipokampusa). Osebe s težavami v navigaciji in orientaciji se soočajo z:

S priklicom naučenih poti, ocenjevanjem pravilne smeri lokacij in risanjem poti na zemljevidih
Prepoznavanjem pokrajin, umeščanjem pokrajin na 2D-zemljevidih, priklicom pokrajin, s katerimi so se že srečali in z začasnim priklicom pokrajin
Zaznavo vizualnega gibanja, kar lahko vodi v slabšo prostorsko orientacijo, težave z vožnjo in učenjem poti.
Alocentrična in egocentrična stategija vodita do nastanka in uporabe “kognitivnih zemljevidov” okolja. Na osnovi shranjenih telesnih informacij nastanejo podatki za samoorientacijo
Prostorskim kratkoročnim spominom in ohranjenim prostorskim zaznavanjem.

Kako lahko navigacijske in orientacijske resne igre uporabimo pri osebah z demenco?

Uspešnost pri navigaciji in orientaciji v resničnemu življenju se močno povezuje z uspešnostjo pri navigaciji in orientaciji v virtualni resničnosti (VR). To pomeni, da računalniško navigacijo in resne igre, pri katerih je lahko okolje zlahka manipulativno in nadzorovano, uporabljamo kot medij za boljše razumevanje težav z navigacijo in orientacijo, s katerimi se osebe z demenco srečujejo v vsakdanjem življenju. Strokovnjaki in praktiki uporabljajo virtualno resničnost in resne igre za spremljanje posameznikovih navigacijskih in orientacijskih zmožnosti skozi proces staranja. To jim omogoča, da prepoznajo možne zgodnje oblike demence (ali specifično Alzheimerjevo bolezen) kot tudi raziščejo, ali zakonodajalcem posredujejo smernice, kako izboljšati samostojnost oseb z demenco preko ustvarjanja podpornih demenci prijaznih okolij (kot je npr. oblikovanje primerne okolice in znakov za pomoč tako pri navigaciji kot orientaciji v zunanjem okolju kot v domovih za starejše). Tovrstne izboljšave so posameznikom, ki imajo težave z dezorientacijo, lahko v pomoč. Vse to nedvomno prispeva k izobljšanju počutja in kakovosti življenja osebe z demenco, k ohranjanju samostojnosti na najvišji ravni glede na trenutno stanje, zmanjšanju obremenjenosti oskrbovalcev in zdravstvenih strokovnjakov ter k lajšanju prehoda v domove za starejše (če je to potrebno).

Med resne igre, ki so udeležencem na voljo na spletni strani in posameznikom omogočajo uporabo navigacijskih in orientacijskih zmožnosti, spadajo: